O intoniranju

Pri intoniranju se za razliko od uglaševanja, kjer se z napenjanjem ali sproščanjem strun spreminja višina tona, obdelujejo kladivca, ki udarjajo na strune in s tem poženejo struno v nihanje. Glede na trdoto klobučevine (filca), ki je napeta čez leseno jedro, dobi instrument svoj karakterističen zven. Okvirno bi lahko rekli, da trša kot je klobučevina, bolj prodoren oz. oster je zven instrumenta. Mehkejša kot je klobučevina na kladivcih, mehkejši je zven instrumenta.

Že pri izdelavi novih instrumentov se uporabljajo kladivca različnih trdot, zato ima vsak instrument drugačen zven. Tudi enaki modeli istih znamk se med seboj minimalno razlikujejo.

Z igranjem na instrument se v kladivcih prej ali slej naredijo zareze od strun, kar vodi v bolj oster, kovinski zvok.

Za ponovno vzpostavitev mehkejšega zvoka je treba kladivca zbrusiti in zmehčati s šivanko (jih intonirati).